Nočni vlak iz Ljubljane proti Budimpešti je drsel skozi temo, kovinska kolesa so v enakomernem ritmu pela monotono pesem, v bifeju pa sta sedela dva tujca, ki se nista več počutila tuja. Bife vagon je bil tisti večer pol prazen. Rumena svetloba je mehčala vogale, ko so se na ovinkih razlivale sence, in naenkrat je vse izgledalo kot prizor iz filma, ki si ga ogledaš sam in veš, da te bo še dolgo preganjal. Kovinski duh vlaka in postane kave, oddaljeni vzdihi tirov, ritmično tresenje, tisto, ki te počasi uspava in zaradi katerega ima vsaka misel na dotik večjo težo, vsak pogled večjo moč. Andreja je vstopila kot zvezda večera, z lepimi nogami, ki so se svetile kot med. Rumena oblekica (skoraj…

Ta premium vsebina je na voljo le članom urgenca.com

Še brez brezplačnega računa? Registracija

2 KOMENTARJEV

KOMENTIRAJ

Please enter your comment!
Please enter your name here